nedelja, 01. april 2012

O tem, kako je noč najtemnejša, preden se zdani ali Proces odvajanja

Nekaj moram danes takoj pojasniti, da slučajno ne pozabim. Namen mojega bloga ni pljuvati po zdravnikih, sistemu, državi, celo ne na splošno po steroidih. Tega res ne bi rada, čeprav me včasih zagrabi hudičevo močna potreba po tem. Ampak le komu bi s tem pomagala? To je pravo vprašanje. Menim, da nikomur. Zato sem tu, da delim izkušnjo, ki je v vsakem pogledu (tudi če je na las podobna zgodbam drugih dolgoletnih uporabnikov steroidov) samo moja in je ne želim posploševati na vse ljudi, ki so se znašli v podobni situaciji kot jaz. Če v njej najdete navdih za spremembo, bom vesela. Če ne, vam želim srečno na vaši lastni poti. Vsak je odgovoren za svoja dejanja, kar pa še ne pomeni, da si med seboj ne moremo pomagati. Naj bo to moj disclaimer;)

Ostala sem torej pri velikem spoznanju, ki me je doletelo lansko poletje, sredi hladnega julija. Za slabšanje stanja moje kože in zdravja nasploh, je torej po vsej verjetnosti odgovorna dolgoletna uporaba kortikosteroidnih mazil. Smešno, kajne, da človek odkrije, da se zastruplja ravno z nečem, kar naj bi ga zdravilo. Pa to niti ni edini tak primer med zdravili. A o tem naslednjič.

Nehati ali ne nehati s kremami, vedoč da bo ''rebound'' fenomen, kontraudarec, oz. jojo efekt ob procesu odvajanja, kakor vam je drago, krut in dolgotrajen, pri meni ni bilo vprašanje. Od prve sekunde dalje sem vedela, da po poti nazaj v uporabo mazil ne želim nikoli več hoditi. Dvajset let nenehnega ubadanja s srbenjem, obsedenim negovanjem ekstremno suhe, zategujoče kože, novimi in novimi poslabšanji je bilo pač dovolj zame. Ne, želim biti zdrava v pravem pomenu besede, želim si živeti mladega človeka dostojno življenje in za to bom storila vse, kar bo potrebno. Porajala so se mi mnoga vprašanja. Kako dolgo bodo stranski učinki steroidov vidni na moji koži? Se bo stanje slabšalo, in če, kako slabo bo? Kdaj bom spet zdrava? Kaj lahko naredim, da telesu pomagam prestati to detoksifikacijsko krizo?

Na vsa ta vprašanja še vedno ne vem jasnih odgovorov, mislim, da to pove mnogo o nepredvidljivi naravi odtegnitve. Včasih se mi zdi, kot da sem miška iz laboratorija, ki so jo potem, ko so jo zastrupili, spustili na prostost in zdaj mora sama poskrbeti za to, da bo nekako preživela. Ali pa tudi ne. No, na srečo je moj organizem dovolj močan, da se po osmih mesecih že začenjajo kazati znaki izboljšanja zdravja. Že po osmih mesecih, ja. Malo čudno je slišati, mar ne.

Zdaj pa o grozotah, ki jih prinese prenehanje zastrupljanja telesa. Ne pretiravam, ko rečem grozote, kajti kdorkoli je kdaj šel skozi steroidno odtegnitev, ve, da je to ena najbolj močnih izkušenj, ki jo lahko življenje prinese na pot. In zahvaljujoč se google support groupu (googlovi skupini za samopomoč), ki pomaga steroidnim odvisnežem ob procesu odvajanja, vem, da je takih ljudi veliko in medsebojna pomoč je v našem primeru neprecenljiva. V tem blogu bom skušala opisati občutja in simptome, ki so se pojavili na poti, vendar se zavedam, da lahko globino ''sranja'', ki ga je treba nekako prenesti v času odvajanja, lahko v popolnosti razume le nekdo, ki je dal vse to sam čez. Koža je naš največji organ in kljub temu, da bolezni kože včasih navzven ne izgledajo tako grozno, saj se jih bolniki naučimo dobro skrivati, prizadanejo človeka v celoti, njegovo socialno življenje, psiho, energetski nivo in seveda najbolj trenutno počutje.

Steroidna mazila na dolgi rok telo prizadanejo na vseh možnih nivojih. (Pišem le o svojih simptomih, če želite prebrati izkušnje drugih ljudi, si preberite bloge, ki sem jih objavila včeraj, oziroma pojdite na stran google support groupa). Najprej bom opisala kožne simptome, potem pa še vse ostale.

Koža, lasje, oči, infekcija - pekel na zemlji

Od sredine julija dalje so šle spremembe nekako takole...Julij je minil še kar mirno, počasi je koža postajala izredno suha, po stegnih, golenih in nadlahteh se je spustilo tisoče drobnih mozoljčkov, tako da je izgledalo, kot da prebolevam norice. Lica in veke so bile večino dni prekrite z rdečo, lišajasto, luščečo se kožo. Srbenje je bilo znosno, morda le nekaj minut na dan.

Golen v prvem mesecu odtegnitve
Avgust sem preživela na potovanju, ki je po mojem mnenju nekoliko ustavilo proces izločanja strupov,  saj se naše pametno telo zdravi le takrat, ko ima za to dobre pogoje, in na potovanju se pač energija usmerja v druge namene.
To so bili časi, ko sem še verjela, da bo zdravljenje trajalo maksimalno kake tri do štiri mesece, saj sem zaupala, da bodo moja izredno zdrava dieta, kup prehranskih dodatkov, redna telovadba (tek in izvajanje qi gong vaj) in meditacija pospešili tok zdravljenja. Napaka vseh začetnikov v odvajanju od steroidov:) Imela sem neznansko srečo, saj so mi do konca faksa manjkali le 4 izpiti, ker je pomenilo, da nisem imela več nobenih obveznosti in naj bi se septembra lahko doma v miru učila.
Takoj prvo jutro po prihodu domov iz počitnic, začetek septembra, se je začelo zares. Veke so mi čez noč tako zatekle, da sem zjutraj komaj odprla oči. Koža okoli njih je bila živo rdeča in oteklina tako močna, da sem lahko čutila, kako nabreknjeno tkivo v orbiti stiska moje zrklo, ki ga je bilo boleče premikati v vse smeri. Oteklina se je v naslednjih tednih nekoliko unesla, vendar se še po šestih mesecih zjutraj občasno zbujam z rahlo zatečenimi vekami. Poleg otekline se je iz sluznice vek začela pospešeno izločati tudi belkasta sluz, ki mi je skorajda vsako noč veki zlepila skupaj, da sem jih morala zjutraj ročno razlepiti, preden sem lahko pogledala v svet. Tudi vid se mi je poslabšal. Hkrat se je začela slabšati tudi koža po drugih delih telesa, rdeči izpuščajčki so prekrivali stegna in goleni, pa tudi trebuh, hrbet, cele roke, vrat in hrbtne strani dlani. Začele so se tudi težave s spanjem, o tem kasneje.
Razširjajoči se izpuščaj
Sredi septembra se mi je na stegnu od neznano kod pojavil tudi absces, ki je v nekaj dneh postal velik kot oreh, zato so me z Urgence poslali na nujno operacijo na Polikliniko. Mislila sem, da slabše ne more biti. Pa je bilo. Po enem mesecu stagnacije, ko se stanje ni na pretirano slabšalo ne boljšalo, je sledil nov, tokrat najmočnejši udarec.

Absces na stegnu
Začelo se je konec oktobra, ko sem opazila, da mi ponoči zateka koža na rokah in nogah. Prav zares, koža s podkožjem vred je na nadlahteh, podlahteh, stegnih in golenih, čez kak teden pa še po hrbtu in trebuhu zatekla tako, da sem lahko čutila, da mi celo ovira pretok krvi v venah, saj mi je oteklina roko stisnila kot rokav pri ročnem merilcu krvnega tlaka. Moje gibanje je postalo omejemo, v določenih položajih se je namreč kri tako nabrala v venah rok, da sem imela občutek, da mi bo roko razneslo.

Zatekanje obraza, prva noč
Prvega novembra (primeren datum) je sledil največji šok, kar sem jih kdaj doživela. Nisem vedela, da je kaj takega sploh mogoče. Sredi noči, okoli pete ure zjutraj, sem (spala ob tej uri tako ali tako nisem ze nekaj tednov) začutila, da mi močno zateka obraz. Vstala sem in šla v kopalnico. Oči so bile tako zatečene, da sem skozi tanki reži lahko videla, da se moj obraz spreminja v rdeč balon. Koža je postala tako napihnjena z sokrvico ali zastajajočo limfno tekočino, da povrhnjica le te ni več mogla zadržati in je začela ''puščati''. Male žilice v koži so bile zaradi izpusta dušikovega oksida tako razširjene, da sem v obrazu boleče čutila vsak utrip srca. Moj obraz se je spremenil v rosečo se oteklino. Bila sem prestrašena. Na forumu sem nekaj sicer brala o podobnih izkušnjah, a ko se to zgodi tebi, si pač šokiran. Adrenalin na vrhuncu, občutki brezupa. Čez obraz sem si pogrnila gazo, ki je pivnala sokrvico, na njo položila ledeno oblogo, pod zgornji del telesa pa naložila gmoto blazin, saj je bilo zaradi pritiska krvi v obrazu ležati v vodoravnem položaju nemogoče. Še zdaj me, ko se spomnim tiste noči, obide val slabosti in ko pišem o tem, mi gre na bruhanje. In na jok. Rosenje se ni in ni nehalo. Nadaljevalo se je ves naslednji dan, po stanovanju sem hodila tako, da sem si gazo z ledom stalno pritiskala na lici, saj je drugače sokrvica začela polzeti navzdol po obrazu. Najbrž je odveč omeniti, da takšna nisem bila za prav nobeno rabo. Poslabšale so se tudi otekline po okončinah. Pripraviti si nisem mogla niti kosila. Poklicala sem starša, ki sta me odpeljala domov, v Kranj. Brez njiju naslednjega meseca ne bi preživela. Iz srca jima hvala. Brez njunega truda in skrbne, 24-urne nege ne bi zmogla. Naslednji trije tedni so dosegli dno mojega obstoja. Oteklina in rosenje se nista umirila do konca tretjega tedna. V tem času so se mi po obrazu okoli ust in oči pojavile še razpoke, ki so onemogočale normalno odpiranje ust, zato sem imela velike težave pri jedi, večino hrane mi je mami zmiksala in pila sem sadne sokove po slamici. Noči in jutra so bila najhujša. Vsako noč sem ležala v postelji, čez glavo in okoli vratu pokrita z gazo, ki je pivnala sokrvico. Pozabila sem omeniti, da se je hkrati začel rositi tudi vrat, kar je pomenilo, da ga zaradi otekline/bolečine nekaj tednov nisem mogla obrniti levo-desno za več kot kake 10 stopinj. Da ne govorim o posledičnih bolečinah vratnih mišic. Edini položaj, ki sem ga lahko zavzela v postelji je bil na hrbtu, ostalo je bilo zaradi bolečin nemogoče. Ponavadi sem izčrpana lahko zaspala šele okoli 7h, 8h zjutraj, dostikrat nisem mogla zaspati do 12h. Zbujala sem se popoldne, tam od treh do petih. Gaza se mi je v času spanja s sokrvico prilepila na obraz in vrat. Oči so bile popolnoma zalepljene z rumenim izcedkom. Do kopalnice sem našla pot bolj kot ne s tipanjem. Prva stvar, ki sem jo vsak dan (in jo še zdaj potrebujem) morala opraviti je bila kopel v slani vodi. Brez nje sem se počutila, kot da živim v oklepu strjene sokrvice in ne morem niti dihati. Po kopeli sem bila zopet vsa rdeča in roseča, vendar se je rosenje vsak dan za las zmanjšalo. Dnevi so minevali na relaciji spalnica-kopalnica-dnevna soba. O tem, da bi šla na sprehod po hladnem novembrskem zraku, ni bilo govora, zaradi razširjenih žil po vsem telesu me je treslo še v ogrevanih prostorih. Termoregulacija mojega telesa je odpovedala. Če v tistem času ne bi imela vse podpore ljudi iz celega sveta, ki smo se povezali na googlovi skupini in delili svoja občutja, ne vem, kako bi zmogla skozi vse to. In seveda podpore mojih dragih staršev. Ki sta skrbela zame, kot da sem spet stara 5 let. Ampak vedela sem, da bodo težki časi minili in da je vredno potrpeti. In sem.

Jutro: na licih strjena rumena sokrvica
Po vsakodnevni jutranji kopeli: obraz je lividno rdeč in zatečen
Konec novembra stanje ni bilo več tako akutno. Kožne žile so se počasi vračale nazaj na normalno debelino, rdeča sem bila  le še nekaj ur na dan. Spomnim se prvega sprehoda po mesecu dni bolniškega življenja. Z mami sva šli do bližnjega polja in nazaj. Ko sem iz pločnika hotela poskočiti na cesto sem malodane klecnila in padla. Stegenske mišice so v enem mesecu tako oslabele, da sem se jih morala počasi spet navaditi uporabljati.


 December se ni začel najbolje. Kljub temu, da so otekline plahnele in je rosenje prenehalo, so prišli na plano drugi, na nek način celo bolj naporni simptomi. Da ne omenjam, da sem bila po več mesecih stalnih bolečin, šokov in kroničnega vnetja že tako ali tako do dna izčrpana. Ampak dno je tako relativno. Ponoči in kdaj tudi podnevi sem začela dobivati napade nekake divje izražene koprivnice, ko se je iz različnih predelov kože, najpogosteje hrbtne strani dlani in podlahti začel sproščati histamin. Roka mi je v nekaj minutah dobesedno prebledela in se napihnila do otrdelosti. Predstavljajte si, da vas po roki v par minutah popika 100 komarjev. To je tako srbelo, da če bi v tistem trenutku imela pri sebi nož, mislim, da bi si v norosti lahko posnela dol vso povrhnjico. Ne praskati se je bilo zaradi norega srbenja nemogoče in da bi se čimmanj poškodovala, sem se po koži drgnila le z glavnikom, ki je imel zaobljene konice. Tako vsaj nisem ranila kože do krvi (včasih pa tudi), vendar se je ob tem ''obredu'' vedno znova začela iz povrhnjice cediti sokrvica. Ti napadi so trajali lahko tudi po uro večkrat na dan in najbrž si lahko predstavljate, da je ura močnega srbeža za človeka pač utrujajoča. Mami mi je začela roke povijati, kar je zaleglo za nekaj ur, potem pa so povoji leteli dol in začarani krog srbenja in praskanja se je nadaljeval. Pomagali niso niti antihistaminiki niti pomirjevala, noči so postale zaradi stalnega srbenja neznosne. Občutek sem imela, da se mi pod kožo plazi tisoče mravelj in noči so minevale v obračanju v postelji in ''lovljenju'' le-teh. Nekajkrat sem se znašla na robu pameti, neprespana in razdražena sem začela boksati in brcati blazine, dokler nisem od same telesne izčrpanosti v joku zaspala. Norišnica style.
Hkrati z napadi srbenja se je začela ponoči izcejati sokrvica tudi iz rok in pregibov, kar je prineslo enega najbolj ogabnih simptomov-vonj. Rumena tekočina je na koži predstavljala odlično gojišče za bakterije in te so bile krive za nočni in jutranji grozljivi vonj izpod odeje, ki se ga sploh ne bom trudila opisovati. 
V tem času sem tudi začela izgubljati potrpljenje in psihično stabilnost in na nek način se je začelo tudi emocionalno čiščenje. Jokala sem vsak dan, vsako jutro od bolečin v banji, skoraj vsako noč v postelji od jeze, nemoči in ogabnega vonja. Sprejemati sem začenjala dejstvo, da bo morda moje zdravljenje zares trajalo dve leti, saj sem uporabljala kreme več kot 20 let in po besedah dr. Rapaporta in dr. Fukaje, ki sta imela veliko izkušenj z zdravljenjem odvisnosti, traja zdravljenje nekje 10-30% časa jemanja teh zdravil...Ampak jaz sem vendar še mlada in imam relativno zdravo telo...Poleg tega počnem zares vse, kar se da, da bi zdravljenje pospešila. O vseh teh podpornih vzporednih terapijah bom pisala v kaki drugi objavi. Zdaj pa nazaj k decembrski izkušnji.
V drugi polovici decembra sem se kljub napadom srbenja in nočnemu izcejanju sokrvice odločila, da je prišel čas, ko lahko začnem sama spet skrbeti zase. Preselila sem se nazaj v najemniško stanovanje, kjer sem se z mojima dragima cimroma domenila zame življenjsko pomembno reč, namreč da se vsakodnevno lahko banjam. Tudi po dvakrat, če je treba. Hvala bogu za zlate cimre in prijatelje:) Pomagali so mi na vse možne načine: zame hodili v trgovino po hrano, pomivali posodo in stanovanje namesto mene, me masirali, me tolažili v urah obupa in me vzpodbujali ob malih uspehih. Brez te pomoči bi bilo življenje toliko toliko težje.
Po dveh mesecih življenja med štirimi stenami sem prvič zbrala moč za večerni sprehod. Kako živo se ga spominjam. Bilo je le še nekaj dni do božiča in s prijateljico sva se odpravili pogledat ljubljanske stojnice z darili. Kakšno veselje - biti med ljudmi po tako dolgem času! Še vedno sem izgledala precej ubogo v obraz, kar pa je tema nekoliko zakrila. Kar mala manija me je zagrabila in vsa srečna sem spraševala premražene prodajalce vse mogoče bedarije o njihovih izdelkih, samo da se je bilo o čem za pogovarjati.
Zadnji teden decembra je prinesel veliko darilo. Vsaj jaz sem ga tako dojela. Na googlovi podproni skupini je nek mož po imenu John napisal objavo o tem, da je čas zdravljenja s steroidi poškodovane kože možno zelo skrajšati, in sicer z rednim savnanjem, ki naj bi odprlo pore in pospešilo izločanje ostankov odmrlih celic in toksinov. S tem je sprožil pravi vihar na forumu. Večina ljudi ni verjela, da vročina lahko pomaga pri že tako razširjenih žilah. Sama sem začutila, da se teorija o zdravljenju preko potenja sklada z mojimi dosedanjimi spoznanji glede čiščenja steroidne kože. Kontaktirala sem ga in od tedaj dalje se vsake dva tedna slišiva po Skypu in pogovarjava o napredku. Za optimalen rezultat in ozdravitev v roku 1-5 mesecev, odvisno od dolžine uporabe mazil, bi morala hoditi v savno vsak dan, tako kot John, ki je sedaj že ozdravljen (po štirih mesecih). Ker nimam ne denarja ne energije, da bi vnaše savne hodila tako pogosto, to počnem 2-4 krat tedensko. Na začetku so bili rezultati neverjetni, potem pa se je začelo obdobje stalnega čiščenja kože, ki traja še do danes in je izredno naporno, boleče in občasno srbeče. Atrofijam kože se v mojem primeru ni možno izogniti, dolga leta kortikoidov so naredila svoje...
Februar: atrofije v predelu pregibov in zapestij
Od januarja dalje se zdravje torej opazno izboljšuje. Izboljšanja so nepredvidljiva prav tako kot poslabšanja. Še vedno pridejo dnevi, ko ne morem iz hiše, ker sem po obrazu in celem telesu popolnoma rdeča, vendar vsaj otekline niso več močne.
Moja dolgotrajna ''levitev'' poteka v ciklih-koža je en dan ali več rdeča, mehka, potem se barva normalizira in izgleda normalno(juhu za nekaj dni normalne kože), nakar se tekstura začne slabšati, postaja vse debelejša, razpokana,boleča in srbeča, tako da na koncu na nekaterih delih (roke, vrat, pregibi) izgleda podobna slonovi koži. Zadnja faza je intenzivno luščenje, ki mu zopet sledi rdečina-katere vzrok je izpust dušikovega oksida, ki je bil dolga leta zatrt s kortikosteroidi, zdaj pa se telo ''maščuje'' z velikansko proizvodnjo le-tega. Na žalost nikoli ne vem, kako dolgo bo posamezna faza trajala. Kot tudi ne vem, kako dolgo bo trajalo, da se cikli umirijo, iztečejo in se življenje vrne nazaj na normalne tire. To je dejstvo, ki se ga trudim sprejeti. Včasih mi uspe, včasih ne, in takrat mi je še vedno hudo. Na mojo gromozansko srečo sem v obdobju, ko še ne hodim v službo, nimam otrok in si takšno dolgotrajno okrevanje lahko privoščim. Iz srca občudujem nekatere moje prijatelje, ki uspejo v takem stanju nekako še poskrbeti za otroke in celo hodijo v šolo ali službo. Vendar si slej ko prej na neki točki vsi vzamejo dopust, poiščejo varuške in se razbremenijo. Skozi ta proces še Superman ne bi zmogel brez pomoči.

Pa še o drugih posledicah dolgotrajne uporabe steroidov

Topikalni kortikosteroidi se v mali količini (1-10% - odvisno od mesta nanosa) skozi kožo vsrkajo tudi v krvni obtok. Ker gre za učinkovine, ki so sorodne kortizonu, torej hormonu stresa, ki ga izloča naša nadledvična žleza, preko negativne povratne zanke delujejo na le-to in zmanjšujejo naravno proizvodnjo kortizola v njej. To pomeni, da ob odtegnitvi telo ni več sposobno proizvesti dovolj kortizola in je tako močno oslabljeno v borbi z vsakodnevnimi stresi. Posledica tega so valovi hude utrujenosti, občutki izčrpanosti (kot bi prebolevali gripo), ter moteni hormonski cikli, kar se kaže tudi v izostanku menstruacije in spremembi bioritma. Hkrati po mojem mnenju delujejo tudi na jetra in ledvica in oslabijo njihovo funkcijo detoksifikacije organizma.
Že v septembru sem začela opažati, da imam vse večje težave s spancem, zbujala sem se sredi noči in zjutraj je bilo do desete ure nemogoče vstati iz postelje. Kasneje se je stanje le še slabšalo, v novembru je bil bioritem obrnjen povsem na glavo. Spat sem hodila ob 7h zjutraj in vstajala ob 5h popoldne, se pravi, če sem imela srečo in sem sploh lahko zaspala. Večino ''noči'' sem le preležala v postelji in se obračala z ene strani na drugo. Večkrat sem skušala bioritem spraviti spet na ''normalni tir'', tako da sem preskočila eno ''noč'' spanja, vendar niti tako utrujena v času med polnočjo in šesto uro zjutraj nisem mogla zaspati. Menim, da se v tem času v telesu intenzivneje odvijajo procesi, ki so povezani s kortizolom in celjenjem kože, zato so takrat simptomi najmočnejši in najbolj moteči (srbenje, otekanje, rosenje, bolečina, anksioznost se vsako noč po pravilu poslabšajo). Zanimivo je, da imamo vsi ''pacienti'' z odtegnitvijo povsem iste težave, za nekaj časa se vsem bioritem obrne na glavo. No ja, drugi pa se zatečejo k uspavalnim tabletam.
Menstrualni cikel se mi je podaljšal na 50-55 dni, kar je trajalo do prejšnjega meseca, ko se je zopet skrajšal na normalnih 30 dni.
Telesna termoregulacija je ob napadih ''rdeče kože'', torej ob nenadnem izpustu dušikovega oksida in razširitvi žil v koži in podkožu, odpovedala. Nekaj dni zapored sem se pod goro odej tresla od mraza, saj je prek razširjenih žil telo izgubljalo enormne količine toplote.

Poleg vseh telesnih posledic mi najbrž ni treba posebej poudarjati, da se je spremenila tudi moja psiha. Začetni evforiji ob najdeni ''rešitvi'' za kronično bolezen je sledila vse večja utrujenost, ki se je prevesila v izčrpanost ta pa v pogoste napade joka. Mogoče o psihičnem vidiku odtegnitve napišem kaj več v kaki drugi objavi...Veliko bi se dalo povedati.
Edward Monkton
Najbrž se sprašujete, če se vse tole furanje safra na koncu zares izplača. Sama se začuda tega nikoli ne vprašam, ker mi je tako hudičevo jasno, da se. Vsaj meni. Morda bi kdo drug izbral drugačno pot, nadaljevanje s steroidi in prenašanje vse hujših stranskih učinkov na telo, ki bi prišli počasi, a zagotovo. Ne vem, kako dolgo je možno vztrajati v terapiji s steroidi, če se stanje zdravja tako gotovo stalno slabša. Mogoče bi bilo to zame kake deset, petnajst let, potem pa bi se razvil kak od ''hudih'' stranskih učinkov kot je limfom , osteoporoza, cushingov sindrom, glavkom, diabetes, kožni rak, melanom... Raje potrpim sedaj, pa tudi če to traja dve leti, kot pa da zaradi strahu ostanem na terapiji in trpim vse življenje.

Še nekaj moram dodati za konec. Steroidna odvisnost ni redka. Razvije se lahko že po nekaj tednih/mesecih uporabe mazil. Na googlovi podporni skupini je kar nakaj nesrečnih otrok, ki kažejo klasične znake odtegnitve že po nekaj mesecih uporabe. Tu ni nobenega dvoma, da gre za škodo, ki jo na koži povzročajo steroidi, saj je meja med navadnim otroškim atopičnim ekcemom in simptomi odtegnitve zelo jasna. Oteklina in rdečina celotnega obraza in udov pač nikoli ni bila značilnost atopijskega dermatitisa.

Dvanajstletni otrok s sindromom rdeče kože


Če se vas je moja zgodba dotaknila, vas prosim, da podpišete mednarodno peticijo, s katero bi radi dosegli, da se na vsa kortikosteroidna mazila doda opozorilo o potencialni možnosti zasvojitve in dolgi ter grozljivi poti odvajanja, ki lahko prizadane vsakega uporabnika po le nekaj tednih ''zdravljenja'' ekcema. Opozorilo in ozaveščanje javnosti je vse, kar zahtevamo. Farmacevtske firme ne bodo pljuvale v lastno skledo, torej moramo sami povdigniti glas in zahtevati, kar je dobro za nas in naše otroke.

Povezava na peticijo:
 http://www.causes.com/actions/1678513?recruiter_id=28451960&utm_campaign=invite&utm_medium=wall&utm_source=fb

Hvala :)



7 komentarjev:

  1. Cela jeba ...

    Sam s tem konkretnim problemom nimam izkusenj, so pa od drugje ... Zdrava prehrana je zgolj en del enačbe, drugi je tudi primerna rekreacija (savno vidim si že odkrila :)

    Drzi se in vso sreco! ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala:)
      Je cela jeba, ampak je vredna jebe:)
      Rekreacija je super in nujna, dolgi sprehodi, včasih tek, če se dobro počutim in obvezno savna...

      Izbriši
  2. Občudovanja vredno! Čestitam! Takšne ljudi rabimo, ki niso ovce.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo za pogum in vztrajnost!
    Sama na veliko srečo nimam teh izkušenj, vidim in slišim pa različne zgodbe o posledicah dolgotrajne rabe kortikosteroidov, ventulina, antihistaminov ipd. Ko poskušam ljudjem povedati, naj se nehajo zastrupljat, pa me čudno gledajo. Včasih imam občutek, da gre za neko slepo vero oz. popolno nezainteresiranost za lastno zdravje. Najbolj sem žalostna, ko vidim otročke, ki jim predpisujejo razne kreme, inhalacije ali celo vbrizgavajo v žilo tovrstne strupe zaradi alergij. Ali ni lažje izogibati se alergenom? Oba moja sinova sta bila pri uvajanju hrane eno obdobje alergična na laktozo, kratek čas na agrume ipd. Alergije so počasi izvenele. Nisem jih nikoli pustila "zdraviti". Kadar jima pade imunski sistem, jima v prehrano dodajam modro-zeleno klamatsko algo in jima ukinem sladkarije in kravje mleko. Do zdaj nista jemala nič od zgoraj naštetih "zdravil" in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Sama sem imela zelo slabo izkušnjo z antibiotiki, uporaba katerih me je pripeljala do kronične angine pri 20tih. Takrat sem se na lastno odgovornost odpovedala "zdravilom", angina se je pojavila še tri krat in je "čudežno" izginila.
    Brala sem in tudi sama opažam, da se pri otrocih, ki so bili vztrajno "zdravljeni" proti kožnim simtomom, pogosto razvijajo težave z dihali.
    No, da ne bom dolgovezila in začela pisati svoj blog na tej strani:) vam bom samo še enkrat čestitala v upanju, da se bo vaš glas slišal daleč. Peticijo sem pa podpisala in "pošerala".
    Lep večer
    Lina

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zivijo Lina!
      Hvala za komentar. Strinjam se s tvojim načinom razmišljanja. Tako pogosto podcenjujemo inteligenco našega lastnega telesa in se skušamo vmešavati v naravne procese zdravljenja z raznimi močnimi zdravili, pa naj bodo to kortikosteroidi ali pa se kopica drugih zdravil. Skozi proces naravnega zdravljenja in podpore organizmu z zdravo prehrano/načinom življenja se tudi sama učim znova poslušati svoje telo in razumevati znake (simptome) s katerimi mi komunicira, kaj je dobro zame in kaj ne, ne pa jih zatirati.
      Res je, tudi homeopati so v svojih teorijah povezali zatiranje kožnih simptomov in razvoj astme/alergijskega rinitisa. Enako sem opazila tudi na dermatološki kliniki. Bolezen gre vedno od periferije (manj pomembnih organov) proti notranjosti, k življenjsko bolj pomembnim organom. To je eden od naravnih zakonov poteka bolezni. Zdravljenje pa potem poteka v nasprotni smeri: od notranjih proti zunanjim organom, od glave proti okončinam, ter od kronološko zadnjih simptomov proti starejšim.
      Hvala za podpis:)
      Lep pozdravček,
      Špela

      Izbriši
  4. Pozdravljeni
    Ne vem le razloga, zakaj nekaterim ljudem težko
    verjamem, da obstaja zdravilo za herpes, trpim zaradi herpesa
    od zadnjih treh let z mojim fantom, ampak danes sem srečna, da sem zdrav
    od nje z zeliščnimi zdravili Dr.Otorja velikega zdravilca, brskal sem po spletu, ki iščejo pomoč, ko sem naletel na pričevanje, ki ga delijo
    nekdo o tem, kako Dr.Otor pozdravi svoj herpes, sem ga toliko potreboval, da bi ga dobil
    zdravljenje, po vsem tem pa se je Dr.Otor s svojim zeliščem prinesel nasmeh na obraz
    zdravila. Danes sem tako srečen, da imamo nekoga, kot je ta velik
    zdravilca tam zunaj, zato se ljudje obrnejo na to lepega zdravilca
    na njegov elektronski naslov: otorspelltemple@gmai.com prosim
    Gospod vzdržujte svoje dobro delo, ker obstajajo ljudje, ki jih potrebujejo
    vaša zdravilna medicina ga še enkrat obrne na kaj je njegova številka + 2348074609849.http: //otorspelltemple.blogspot.com.ng

    OdgovoriIzbriši